Kolektivni dopust je čas, da se odpočije od vsakodnevnih skrbi in problemov. Je, če nimaš slučajno hobija, ki ti povzroča sive lase in kodrlja živce. Ampak...., drugače bi bilo življenje preveč lepo, a ne.
Tudi letos sem/smo krenili na dopust na otok Pag, morje je še vedno slano, ozračje še vedno vroče, edino TEME pa tudi tam zmanjkuje. Včasih imam občutek, da se vsakodnevno naredi 5 novih blokov z apartmaji in da ima vsak od teh blokov razsvetljavo Las Vegasa. Torej je treba pobegniti nekam stran od mestnega vrveža in soja nepotrebnih luči.
Lokacija....., približno 10 kilometrov ven iz Novalje, v smeri Lun-a. Google pravi, da to spada pod kraj Potočnica, moje astro aplikacije pa pravijo, da so to Borovićevi Stani. Saj je vseeno, dokler je TEMNO. In je res temno, izmerjen SQM je 21.47, nekaj, kar lahko na domači grudi samo sanjam (mokre sanje).
S sabo sem od opreme privlekel Newtona na Heq5 pro montaži, hlajeno MONO kamero in vse kar spada zraven, seveda pa na malčka po imenu DWARF MINI nisem pozabil. Medtem, ko je ta velika montaža nabirala "RESNE" fotone, je Dwarfič skakal po nebu in iskal morebitne zanimive tarče.
Kot prva, se mu je na senzor "usedla" M17/Messier 17 oz. po domače, meglica Omega. Ker bo v prihodnjih dnevih blog malo bolj aktiven, bom tukaj precej kratek, vsaj kar se tiče eskapad na terenu.
Zatorej....., TaaaaaaDaaaaaaa......., M17!
Teleskop: Dwarf Mini v EQ načinu
Podatki:
Dwarfič je preživel 2 noči na tarči, ki je precej nizko na horizontu (največ na 29 stopinj nad horizontom ob 22:57). Tarča je locirana na jugu, tako, da pri zajemu nagaja tudi preosvetlitev Novalje in Zrč.
- Osvetljenost Lune: 99% - Polna Luna!
- LIGHTS: 274 posnetkov po 60 sekund, vase skupaj približno 4.5 ure.
- DARKS: 30 posnetkov po 60 sekund.
- BIAS: 50 posnetkov po 1/10000 sekunde.
**************************************************
Še en kup suhoparnih podatkov, hvala ChatGPTju, WikiPedii in vsem Internetom, ter obvezne fotografije!
In fotka v polni resoluciji: https://photonhunter.space/share/image/U5cDSmYrao
🌌 M17 – Omega Nebula / Swan Nebula
Messier 17 (M17) je velika emisijska meglica v ozvezdju Strelca (Sagittarius). Poznamo jo tudi kot:
- Omega Nebula
- Swan Nebula – Labodja meglica
- Horseshoe Nebula – Podkvasta meglica
- NGC 6618
- Sharpless 45
- RCW 160
- Gum 81
- Collinder 377
- LBN 60
In ja — M17 in NGC 6618 sta v praksi ista glavna tarča, le da oznaka NGC 6618 izhaja predvsem iz zvezdne kopice v središču območja. SIMBAD jo trenutno vodi kot odprto kopico NGC 6618.
📍 Osnovni podatki:
- Ozvezdje Strelec (Sagittarius).
- Razdalja približno 5.500 sv. let.
- Navidezna magnituda približno 6,0.
- RA 18h 20m 26–47s.
- Dec −16° 10′.
- Tip emisijska meglica / H II območje.
- Glavna oznaka M17 / NGC 6618.
- Premer svetlega območja približno 15–20 sv. let.
- Širše območje molekularnega oblaka približno 40 sv. let.
Različni katalogi za središče dajejo nekoliko različne koordinate, ker govorimo o precej kompleksnem območju in ne o majhni točkasti tarči. NASA navaja približno 18h20m26s, −16°10′, ESO pa za svoje središče 18h20m47s, −16°10′20″.
Pri 5.500 svetlobnih letih že 1 ločna minuta predstavlja približno 1,6 svetlobnega leta, zato je M17 na nebu videti majhna, v resnici pa je ogromna.
⭐ Kaj pravzaprav gledamo?
M17 ni samo "oblak plina". Gre za ogromno območje nastajanja novih zvezd. V notranjosti se nahaja zelo mlada zvezdna kopica NGC 6618. Njene zvezde so stare približno milijon let — v astronomskem smislu praktično dojenčki. Najmasivnejše mlade zvezde proizvajajo ogromne količine ultravijoličnega sevanja. To sevanje:
- ionizira okoliški vodik.
- segreva plin.
- povzroča njegovo fluorescenčno sevanje.
- izhlapeva površine gostih molekularnih oblakov.
- ustvarja tiste fantastične "stene", stebre in valove, ki jih vidimo na fotografijah.
NASA opisuje M17 kot eno največjih območij nastajanja zvezd v Rimski cesti.
🔥 Hα – kralj M17
- M17 ima zelo močan Hα signal.
- Ionizirani vodik oddaja značilno črto pri:
- Hα = 656,3 nm
Zato je M17 odlična tarča za:
Hα
Hα + OIII
HOO
SHO
RGB
OSC dual-band
celo precej "agresivne" ozkopasovne obdelave.
Teleskop Hubble je pri opazovanju M17 uporabljal tudi Hα, OIII in SII filtre.
🟢 OIII
Tudi OIII je v M17 zelo pomemben.
OIII oziroma dvakrat ionizirani kisik ima močni emisijski črti pri približno:
495,9 nm
500,7 nm
To je tisti signal, ki lahko pri narrowband obdelavi da M17 zelo lepe modro/cian/zelene strukture.
In tu pride do zanimivega dela:
OIII ni enakomerno razporejen po meglici.
V nekaterih delih je zelo močan, drugje pa precej šibkejši.
Zato se pri dobrem HOO/SHO posnetku začnejo pokazati tridimenzionalne strukture, ki jih v navadni RGB fotografiji hitro izgubiš.
NASA pri svojih M17 posnetkih posebej izpostavlja kisik, vodik in žveplo kot različne komponente kompleksa.
🟠 SII
In potem imamo še SII – ionizirano žveplo.
Črti:
SII 671,6 nm
SII 673,1 nm
SII je zelo zanimiv predvsem v:
SHO / Hubble paleta
kjer običajno naredi:
SII → R
Hα → G
OIII → B
In M17 je ena od tarč, kjer lahko SHO izpade res brutalno dobro, ker ima veliko kompleksnih struktur in zelo različno ioniziran plin.
Mimogrede — Hubble je pri eni svojih študij M17 dejansko uporabil kombinacijo [S II], Hα in [O III].
🌈 Zakaj je M17 tako pisana?
Ker ne gledamo ene same vrste plina.
Ultravijolično sevanje mladih zvezd ustvarja različne ionizacijske cone.
Zelo poenostavljeno:
mlade masivne zvezde → UV → ionizacija plina → emisija različnih elementov
In zato lahko narrowband fotografija razkrije:
Hα strukture,
OIII področja,
SII področja,
temne molekularne oblake,
ionizacijske fronte,
zvezdne vetrove.
Hubble je pokazal, kako UV-sevanje dobesedno "izrezuje" površine hladnih oblakov.
🌪️ Tiste "valove" v M17
To je eden mojih najljubših delov.
Tiste dramatične valovite strukture niso naključne.
Gre za območja, kjer:
vroč ioniziran plin + UV sevanje + zvezdni vetrovi
trčijo ob hladnejši in gostejši molekularni material.
Rezultat so nekakšne kozmične pečine.
Hubble je v majhnem delu M17 posnel strukture, velike približno 3 svetlobna leta.
Torej tisto, kar na tvojem monitorju izgleda kot majhen steber:
"...ah, tamle je ena mala struktura..."
je v resnici lahko večkratnik velikosti našega celotnega Osončja. 😄
🌑 Temni deli niso "luknje"
To je še ena zelo zanimiva stvar.
Temni predeli M17 niso nujno območja brez plina.
Ravno nasprotno.
Veliko teh temnih struktur predstavljajo gosti oblaki hladnega plina in prahu, ki zakrivajo svetlobo iz ozadja.
Ko jih opazuješ v infrardeči svetlobi, lahko vidiš skozi dele tega materiala in odkriješ strukture, ki so v vidni svetlobi praktično skrite. ESO je pri M17 v infrardečem delu spektra odkril tudi zelo zanimive strukture okoli nastajajočih zvezd.
⭐ M17 je prava "zvezdna tovarna"
In to je pravzaprav najbolj pomembna stvar.
M17 ni samo stara meglica, ki jo osvetljuje nekaj zvezd.
Zvezde še vedno nastajajo.
V notranjosti so:
mlade masivne zvezde,
protovzde,
molekularni oblaki,
ionizirani plin,
prašni filamenti,
zvezdni vetrovi,
ionizacijske fronte.
NASA jo zato upravičeno opisuje kot star factory – tovarno zvezd.
🧭 Kje je na nebu?
M17 je v Strelcu, precej blizu:
M16 – Eagle Nebula
M18
M24
M25
M20 – Trifid Nebula
M8 – Lagoon Nebula
To je eden najbolj norih predelov Rimske ceste.
Če bi imel človeško oko občutljivost Hα/OIII in bi lahko gledal brez atmosferskih omejitev, bi bil ta del neba precej bolj dramatičen.
🔭 Vizualno opazovanje
M17 ima približno magnitudo 6, zato je na meji vidnosti s prostim očesom pod zelo temnim nebom, vendar je za dejansko opazovanje veliko boljša:
10×50 ali 15×70 binokularja
ali teleskop.
V manjšem teleskopu se pokaže kot precej svetla megličasta struktura z značilno obliko.
NASA navaja, da jo je mogoče videti že z daljnogledom in da je najbolj ugodna v poletnih mesecih.
*********************************************
Jasnega neba, oštrega fokusa in dobrega motiva!
Add comment
Comments