Ko je jesen 2022 raztegnila prve hladne meglice čez doline, je na naše dvorišče zapeljal na videz povsem navaden Ford Fusion. Letnik 2007, skromen 1.25 litrski motor, 75 konjskih moči… nič takega, zaradi česar bi se ljudje obračali na cesti. Ne hitrost. Ne prestiž. Ampak zanesljivost. Spremljevalca, ki ne bo jamral za fsako malenkost, spremljevalca, ki ne bo gledal, kod se mora vozit, da me dostavi na teren, da me dostavi pod temno nebo.
In Fusion je bil točno to.
Z vsakim kilometrom od oktobra 2022 naprej je postajal manj “avto” in bolj stalni član mojih nočnih eskapad. 177 tisoč kilometrov na števcu mu niso pobrali ponosa, ampak so ga naredili modrega. Kot da bi v vsakem obratu koles, komaj čakal na naslednje eskapade, na nove izzive, na nove, težko dostopne lokacije.
Kmalu mi je postalo jasno, da ta avto ni izbirčen. Ni se ustrašil ne blatnih kolovozov ne razdrapanih gozdnih poti. Lokacije, kjer je travnik že skorajda pogoltnil sledi civilizacije. Ko se je snežna odeja dvignila čez kolena, so drugi obračali. Fusion pač ne. Upočasnil, zapeljal previdno, ampak vztrajno, kot trmast mali konjiček, ki razume, da na koncu poti vedno čaka nekaj pomembnega. Mislim (VEM), da mu lahko marsikateri pravi terenec zavida, vse kilometre brezpotij, skal, snega!
In tam, na koncu teh poti, se je začela moja druga strast: tišina noči in nežna svetloba oddaljenih meglic. Medtem ko sem postavljal astro opremo, je Fusion stal zraven in potrpežljivo prenašal mraz, veter in nočno vlago. Njegova pločevina se je bleščala v srebrnih odtenkih lune, kot da je tudi sam ujet v čarovnijo astrofotografije.
Včasih se je zdelo, kot da ve, zakaj sem tam. Kot da razume, da "delam" slike, ki zajamejo tisto, kar bi človek najraje prihranil za dušo. Da fotografiram svetove, do katerih se ne da zapeljati, a vseeno prideš do njih, po luknjastih cestah, po brezpotjih.
Tako da Fusion ni bil le prevozno sredstvo. Postal je moja povezava med zemljo in nebom. Prijatelj, ki me je peljal tja, kjer sem res lahko zadihal. Na vsaki zasneženi cesti, vsakem blatnem klancu in vsakem neosvetljenem travniku je stal za mano, tiho in zanesljivo, kot da pravi:
“Peljiva se še. Tam zunaj je vedno še kakšna meglica, ki čaka nate.”
Nekje med tistimi dolgimi, mrzlimi nočmi, ko sem na terenu lovil šibke fotone, sem ga seveda vžgal; nekje se je pač treba pogret. Fusion je tiho brnel, zadnja šipa se je rahlo meglila, ventilacija na fuuuuul, kot tudi gretje sedežev.
In ravno v tistih trenutkih (tako se menda govori v krogih levičarskih okoljevarstvenikov), je nekje na drugem koncu sveta, Greta Thunberg sunkovito odprla oči. Prepotena, z razmršenimi lasmi, povsem zmedena.
"Ne že spet…“ je zašepetala vase.
Pogledala je v temo sobe, srce pa ji je razbijalo, kot da ji je nekdo prišepnil najhujši ekološki greh.
"Spet ta AstroBerni in njegov AstroFjužn…“ je izdihnila, spet se nekje v tistem svojem Fordu greje… in onesnažuje planet.
Z globokim vzdihom se je prevalila na drugo stran postelje, se pokrila čez glavo in poskušala ignorirati vizijo Fordiča, kako stoji nekje bogu izza nogu, sredi zasneženega hriba, medtem ko jaz v notranjosti odtajam prste, da bom lahko fokuser nastavil na tistih par pikslov natančno.
Medtem, ko sem se vedno znova nasmejal Gretici in njenim problemom, sem zunaj sredi noči počel to, kar me veseli...., v tišini narave (ok, ok, tudi kletvice sodijo k tem hobiju) gledal v prostranost vesolja, medtem ko je AstroFjužn čakal, kot zvesti pomočnik in tiho opazoval - kako šibki fotoni padajo na senzor.
Zakaj sem sploh napisal ta "spis"?
Po dobrih treh letih in 40.000 kilometrih se najina skupna pot tukaj in zdaj končuje. AstroFjužn bo zdaj imel drugačno namembnost, našel je novo poslanstvo. Seli se na Štajersko, kjer bo skrbel za 2 študenta in jih varno prevažal naokoli, v kar sploh ne dvomim!
Na veliko varnih kilometrov, če ti bo pa kdaj dolgčas, veš kje me lahko najdeš!
Add comment
Comments